Odkrivanje značilnih znakov POHLEVNE GNILOBE ČEBELJE ZALEGE in laboratorijska analiza
Pohlevno gnilobo čebelje zalege povzroča gram-pozitivna bakterija Melissoccus plutonius. Natančen potek bolezni in kakšno vlogo pri tem igrajo sekundarni mikroorganizmi, še ni dovolj raziskano..
Pohlevno gnilobo čebelje zalege povzroča gram-pozitivna bakterija Melissoccus plutonius. Natančen potek bolezni in kakšno vlogo pri tem igrajo sekundarni mikroorganizmi, še ni dovolj raziskano.
Okužijo se lahko ličinke vseh starosti, vendar so najbolj dovzetne mlajše od 48 ur, kasneje pa občutljivost upada. Bolezen se pojavi, ko čebelje ličinke zaužijejo bakterije M. plutonius, s katerimi je kontaminirana hrana ali čebele negovalke, ki hranijo ličinke.
Bakterije se po okužbi intenzivno množijo v srednjem črevesu ličinke. Bolne ličinke običajno umrejo v starosti 4 do 5 dni, oziroma pred pokritjem celice, lahko pa umrejo v vseh fazah razvoja. V močnih družinah čebele dojilje zaznajo obolele in mrtve ličinke v nepokritih celicah in jih odstranijo, celico pa očistijo. To je ključni dejavnik za preprečevanje težjega poteka bolezni v čebelji družini, saj s tem odstranijo tudi večino bakterij.
Obolele ličinke postanejo bele do bledo rumene, lahko z izrazito vidnimi trahejami, v celicah se premikajo, lahko se prej izprožijo ali uvijejo ob steni celice.
Bolne in mrtve ličinke pogosteje najdemo v celicah nepokrite zalege, lahko pa tudi v pokritih celicah. Odmrla ličinka v pokriti celici razpade, razpadle ličinke pa se posušijo v gumijaste temno rjave luske, ki se ohlapno oprimejo stene celic in jih je mogoče enostavno odstraniti iz celic (za razliko od tesno prilepljene luske, ki je posledica hude gnilobe).
Odmrla zalega včasih oddaja neprijeten kiselkast vonj, ki je posledica sekundarnih mikroorganizmov, ki se pojavljajo sočasno z M. plutonius.
Obolele družine si sicer lahko tudi same opomorejo, lahko pa se okuži in odmre večina zalege. V hudih primerih bo bolezen družino oslabila in povzročila njen propad. Ko družina oslabi, je bolj izpostavljena ropanju, pri tem pa čebele roparice v svoje družine prenesejo tudi bakterije M. plutonius.
Laboratorijska analiza
Diagnostika pohlevne gnilobe čebelje zalege temelji na vizualnem kliničnem pregledu zaleženega satja ter laboratorijski potrditvi povzročitelja. Pri kliničnem pregledu prisotnost prej naštetih bolezenskih sprememb. Viskoznost mrtvih ličink preverimo z zobotrebcem ali vžigalico. Pri pohlevni gnilobi vsebine ne moremo povleči iz celice v obliki več centimetrov dolge niti, kot pri hudi gnilobi čebelje zalege, ampak se ostanki ličinke držijo skupaj in so bolj kašastega videza, včasih se lahko malo potegnejo iz celice, vendar ne več od 1 cm.
V primeru suma na pohlevno gnilobo čebelje zalege potrdimo bolezen z laboratorijskimi preiskavami. V ta namen lahko naredimo izolacijo M. plutonius na specialnem gojišču z inkubacijo v anaerobnih pogojih.
Boljša izbira v diagnostiki pohlevne gnilobe so molekularne metode, predvsem PCR in real-time PCR, s katerim lahko kvantitativno določimo količino bakterij v vzorcu. Pri nas v laboratoriju opravljajo metodo po Dainat et al., 2018.
Bakterije M. plutonius lahko diagnosticiramo v ličinkah, medu, pelodu, čebelah, satju in drobirju.
Slika 1: Vzorec drobirja je primeren tudi za dokazovanje prisotnosti povzročitelja pohlevne gnilobe čebelje zalege.
Pohlevne gniloba v Sloveniji še ni bila potrjena.
